Bančna kriza ni posledica kriminala, ampak napačne ekonomske politike

Državni zbor danes na predlog SDS-a znova razpravlja o pregonu bančne kriminalitete. Razpravlja o aktu, ki ne prinaša nobenih otipljivih ukrepov in o katerem ne bo niti glasovanja. Razprava ima torej izključno propagandno funkcijo.

Ta propagandna funkcija je v tem, da se ljudem prikriva dejanske vzroke za krizo, njihovo jezo pa preusmerja k vprašanjem obrobnega pomena. Tako imenovana bančna luknja ni posledica kriminala, ampak treh sistemskih vzrokov: največje kapitalistične krize po 2. svetovni vojni, prevzema evra in napačne ekonomske politike Janševe vlade.

Če pustimo ob strani svetovno krizo, na katero ni bilo mogoče vplivati, je naša kriza posledica dveh zavestnih političnih odločitev: prevzema evra in napačne ekonomske politike obeh Janševih, pa tudi vseh nadaljnjih vlad. Pred prevzemom evra (oziroma vstopom v mehanizem ERM II) je bilo naše gospodarstvo neto upnik do tujine. Samo v mandatu prve Janševe vlade se je zadolžilo za 13 milijard. Vsa delovna mesta, ki so nastala v času pregrevanja po letu 2005, so bila izgubljena do leta 2011, nato pa se je uničevanje zaposlitev nadaljevalo, tako da je bilo lani v Sloveniji še vedno 18.500 manj služb kot leta 2015.

Posledice konstrukcijskih napak evrskega območja in neoliberalnih usmeritev evropske komisije je treba posebej izpostaviti zato, ker so se slovenski voditelji na Brexit odzvali z izjavami, da je EU garant naše blaginje, ki nima alternative. Na vlogo Janševe vlade pa opozarjamo, ker ne pristajamo na farso, v kateri SDS – ki je vodil vlado, obvladoval državne banke in podjetja v času množične privatizacije in tajkunizacije – deli nasvete o regulaciji bančnega sektorja in preganjanju bančnega kriminala.

ZL: PRAVICA DO VODE MORA BITI V USTAVI ZAPISANA NEDVOUMNO

Ustavna komisija je danes ponovno obravnavala predlog, da se pravica do pitne vode zapiše v ustavo. Tokrat je razprava potekala o osnutku stališč. V Združeni levici smo k predlogu vložili amandmaje, s katerimi želimo besedilo še izboljšati na način, ki bo jasno in nedvoumno določil, da ima prav vsak pravico do pitne vode, da pitna voda ni tržno blago ter da oskrbe s pitno vodo ni mogoče izvajati preko koncesij.

Glede na to, da koalicija ni podprla nobenega od naših predlogov, se sprašujemo, kakšni so resnični cilji koalicije glede spremembe Ustave. Da predlagane rešitve niso dovolj jasne ter da predlagano besedilo ne izključuje možnosti privatizacije vode in vodnih virov v celoti, so opozoril tudi predstavniki Ministrstva za okolje.

V kolikor besedilo novega čelna ustave ne bo jasno in nedvoumno določeno, da ima vsakdo pravico do pitne vode, da voda ni tržno blago ter da oskrbe s pitno vodo ni mogoče prepustiti domačim ali tujim gospodarskim družbam, v Združeni levici takšnega predloga ne bomo mogli podpreti.

KDO ODPRAVLJA KORUPCIJO Z DIALOGOM?

Novela Zakona o skupnosti študentov, ki je bil včeraj obravnavana na odboru za izobraževanje, je bila vložena z namenom vpeljave transparentnosti in demokratičnosti v študentsko organiziranje. To je namreč obteženo s številnimi obtožbami o korupciji in drugih nedovoljenih ravnanjih, vendar zakon ostaja nespremenjen že od leta 1994. 

Novelo so podprli na desnici in med nepovezanimi, simpatije pa je pridobila tudi med delom koalicije. Vendar ne pri največji stranki, ki je transparentnost, boj proti korupciji in spoštovanje načel pravne države postavila v središče svoje usmeritve. SMC je še enkrat več dokazala, da je treba soditi po dejanjih, ne besedah. Kljub vsem očitkom Študentski organizaciji Slovenije ter študentskim organizacijam univerz, novele niso podprli. 

Glavni razlog naj bi bilo pomanjkanje dialoga. Predlog je bil vložen na pobudo študentske javnosti, ki je pri poskusih reforme večkrat naletela na ostre blokade. Kljub mnogim izmenjavam mnenj, kljub vsem opisanim primerom in medijskim razkritjem, SMC očitno meni, da se je treba korupcije in zlorab lotiti z dialogom, in to prav s tistimi, nad katerimi visi upravičena senca dvoma. 

O noveli odbor tokrat ni odločal. Izglasovana je bila  javna predstavitev mnenj, ki naj bi potekala v septembru. 

Treba pa je omeniti tudi pristop vlade oziroma Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. To se je popolnoma nekritično postavilo na stran ŠOSa, kljub vsem argumentom in kljub vsej sodni praksi. Neverjetno dvolično zagovarjanje “nedolžnega ŠOS-a”, lahko pri najboljši volji pripišemo zgolj politikantskemu vračanju uslug.

V Združeni levici pričakujemo čim prejšnjo javno predstavitev mnenj, pripravljeni smo na sodelovanje v razpravi, že v jeseni pa od vseh strank pričakujemo soglasno potrditev zakona, ki bi prinesel minimalne standarde transparentnosti in demokratičnosti v študentskem organiziranju.